Drago Vidmar se je rodil 23. maja 1940 v Ljubljani. Po končani osnovni šoli v Kočevju je šolanje nadaljeval v Ljubljani, kjer se je vpisal na izredni študij slikarstva na takratni Robbovi šoli pri profesorju Slaperniku. Tam je osvojil slikarske veščine, ki mu še danes predstavljajo temelj ustvarjanja. V Ljubljani je po končanem šolanju ostal le kratek čas. Pot ga je vodila v Nemčijo in Švico, kjer je opravljal različna dela, med drugim kot soboslikar in retušer v tiskarni. Ta izkušnja mu je omogočila stik z najrazličnejšimi materiali in tehnikami, obenem pa tudi z ljudmi, ki so cenili njegovo mojstrstvo ter njegov občutek za estetiko in lepoto. Njegove slikarske spretnosti so prepoznali številni arhitekti, ki so ga najemali za posebna likovna dela v notranjih prostorih – od stenskih poslikav in fresk do parketnih intarzij. V prostem času se je predano posvečal izpopolnjevanju svojega sloga in tehnik ter pripravam na samostojne razstave doma in v tujini (Nemčija, Španija, nekdanja Jugoslavija). Značilno za njegovo delo je, da Slovenijo – zlasti kočevsko pokrajino – pogosto obravnava kot nostalgični motiv, ki se pojavlja v številnih njegovih slikah. Kot slikar krajin mu niso tuje niti upodobitve živalskega sveta, šopkov cvetja ali portretov bližnjih. Ustvarjal je v različnih tehnikah – akvarelu, olju in akrilu, pri čemer mu je akril v zadnjih letih postal najljubši medij. Njegovo zanimanje je segalo tudi na področja modeliranja v mavcu, lesu in betonu. Posebno pozornost pritegne njegova mogočna freska na Kanarskih otokih, ki mu je odprla vrata do večje prepoznavnosti doma in po svetu. Od leta 2005 je v pokoju, a še vedno aktivno ustvarja – tako v Nemčiji kot v Sloveniji.
Tokratna razstava Draga Vidmarja nas vabi na subtilno barvno potovanje, v katerem se razpira svet akvarela – tehnike, ki ji je avtor dolgo časa ostajal nekoliko distanciran. Prav to zadržano spoštovanje pa v njegovih najnovejših delih preraste v iskren dialog med medijem in umetnikom, kjer se vsaka poteza čopiča razkriva kot rezultat zrelosti, notranjega miru in poglobljenega estetskega raziskovanja. Razstava zarisuje poglavje v umetnikovem ustvarjalnem opusu, v katerem se akvarel ne pojavlja več kot orodje za skico, temveč kot avtonomna izrazna forma. V izbranih motivih se stapljajo barvna impresija, občuteno opazovanje in tankočutna kompozicijska zgradba. Barvitost in fluidnost akvarela v Vidmarjevih delih razkrivata avtorjevo nevsiljivo, a tenkočutno likovno poetiko. Tematika potovanja, ki se v tem ciklu kaže kot rdeča nit, ni zgolj dobesedna, temveč prežeta z eksistencialnim razmislekom. Vidmarjevi motivi – stilizirane krajine, vtisi oddaljenih krajev, notranji prizori – so podobe poti, ki presega zemljepisni kontekst. So poti spominov, poti čustvenih usedlin, poti, ki so oblikovale umetnika skozi desetletja ustvarjalnega iskanja. Ob praznovanju 85-letnice njegovega rojstva umetnik svoje izkušnje preobraža v vizualni jezik, ki je zadržano eleganten, vendar hkrati zgovoren. Akvareli prežeti z zelenimi toni, subtilno nakazujejo navezanost na krajinske značilnosti Kočevske – prostora, ki se v Vidmarjevem doživljanju prepleta z notranjim, skoraj meditativnim svetom. Kot je pesnik v verzih zmožen izraziti to, kar je v govoru neizrekljivo, tako tudi Vidmar z akvareli ne odgovarja z besedami, temveč s tišino barve. V njih ne iščemo deklarativnih odgovorov, temveč sledimo potezam poti – dolge, preizkušene in poglobljene. Ta pot ni zgolj umetniška, temveč človeška. In prav zato ostaja univerzalna.
